|
|
| |
|
|
Nobenih zapiskov ni, ki bi spodbujali domišljijo in dopuščali ugibanja, nobenih podatkov o kinoloških alkimistih, ki bi dodajali to in ono, nobenih gosposkih salonov, kjer bi poležavali velikani, ki so doma na prostrani anatolski planoti, v hribih, ki segajo tako rekoč čez vso Malo Azijo in še naprej do Afganistana. Tudi o daljni preteklosti je mogoče samo ugibati, morda o stoletjih, prav lahko tudi o tisočletjih. Anatolski ovčar, ki mu pravijo tudi karabaš, je res nekaj čisto posebnega med psi.
Pravijo, da je mogoče anatolskega ovčarja zares doumeti in ga prav spoštovati šele, ko spoznaš notranjost Turčije. Tiste predele prostrane dežele, ki še dandanes nimajo nič skupnega s tisto Turčijo, ki z vsemi močmi sili v Evropsko skupnost in se dela, da po vsem, kar je sposobna pokazati in dokazati, sodi bolj k Evropi kakor k svojemu naravnemu zaledju. Tudi s tisto Turčijo pravzaprav niso imeli veliko opraviti, ki je nekoč ustrahovala Evropo, tudi našo tedanjo širšo habsburško in avstro-ogrsko domovino in s tistimi Turki, ki so kdaj pa kdaj prodrli prav do naših krajev in jim gre zasluga, da slovensko krajino krasijo majhne cerkvice vrh hribov in gričev. Anatolija je bila zmeraj odrezana od sveta, njeni pastirji so bili redko vojaki kje daleč po svetu.
Anatolska visoka planota je velikanski svet zase, odmaknjen od vsega, še danes bolj reven kot cerkvena miš, še danes težko obvladljiv in surov do svojih prebivalcev. Skoraj tako surov, kakor so z njimi oblasti, pa naj bodo na turški ali kateri drugi strani, kjer živijo predvsem Kurdi. Odrinjen, od vseh preklet narod, ki šteje več kot trideset milijonov duš, pa nima svoje domovine, razbit je na toliko kosov, kolikor držav so kolonijalisti nekoč začrtali na zemljevidu, nikjer ga ne marajo, ne v Turčiji, ne v Iraku, Iranu ali Siriji.
Anatolska planota ni nič podobna lepim plažam z milim podnebjem na jugu ali jugozahodu Turčije, ob Sredozemskem morju, kamor hodijo na dopust tudi Slovenci. Pozimi je po sibirsko mrzla, temperature padejo na dvajset, tudi trideset ali štirideset stopinj pod ničlo, poleti kontinentalno vroča, tako kot Slovenija letošnje poletje ali pa še bolj.
Ljudje, ki živijo v takih krajih in takih pogojih, so robati, narava jih je naučila z vsem in vsemi ravnati skrajno varčno in racionalno. Pse imajo zato, ker se morajo obraniti pred divjimi zvermi in ker morajo ohraniti pri življenju tudi svojo čredo, kajti ovce jim pomenijo življenje. Brez njih ni ne mesa, ne kož, ničesar. Drugega kot ovce ali kvečjemu še kakšno kozo ljudje v tistih krajih ne premorejo. Revščina je hujša ali pa vsaj primerljiva s tisto na Šarplanini, kjer živijo Albanci, ali tisto na Kavkazu, kjer živijo Abhazi, Oseti in drugi manjšinski narodi Gruzije ali južne Rusije, anatolskim prebivalcem podobni vzdržljivi in kleni ljudje.
|
|
|
|
|
|