|
|
| |
|
|
Podatki o pasji populaciji povedo, da Slovenci v marsičem, vsaj pretežno, sodimo na čisto posebno, precej ozko in razmeroma omejeno področje v Evropi. K vzhodnopodalpskim ljudstvom, razmeroma skromnim ljudem, ki nikoli niso poznali tako imenovanega visokega lova, velikih pogonov na konjih, značilnih za velike dežele in bogate družbe. Gonjači, ki so pomagali goničem in lovcem, niso bili bleščeče uniformirani, ampak so bili kmetiški fantje in možje. Psi, ki so pomagali in še pomagajo lovcem, so skromni in tudi ne predragi za vzdrževanje, pa so hkrati odlični pomočniki za vsakršno lovsko delo.
Brak jazbečar, ki mu rečejo tudi alpski brak jazbečar, je na zavidljivem petem mestu med vsemi psi v Sloveniji, nemški lovski terier celo na tretjem. Več je samo nemških ovčarjev in zlatih prinašalcev, povedo podatki o lani skotenih mladičih. Nemških lovskih terierjev se je skotilo 167, dvakrat več kot domorodnih kraševcev, brak jazbečarjev tudi kar 123, kar pomeni skoraj toliko kot zadnja leta modernih labradorcev, ki jih je po mestih in vaseh videti veliko več. Brak jazbečar je pač pes, ki sodi samo v lovske roke in hodi naokoli samo z lovci, to pa pomeni, da se ne sprehaja po Tivoliju v Ljubljani ali pri Treh ribnikih v Mariboru, ampak ga najdete v gozdu, če spremljate ali srečate lovce. Sicer pa ne.
|
|
|
|
|
|