uri - Rodezijski grebenar

Afričani so od nekdaj imeli svoje pse, tako kot smo jih imeli Evropejci ali Azijci. Prilagojeni so bili tamkajšnji naravi, tamkajšnjim ljudem in njihovim navadam. Okrog bušmanskih koč se potikajo in pobirajo odpadke majhni cucki, iz katerih je evropska kinologija naredila basenjija. Na jugu afriške celine, v krajih, ki niso turistični, seveda, je mogoče še dandanes v oddaljenem grmičastem svetu najti pse, ki imajo na hrbtu greben, dolgo črto iz dlak, ki so obrnjene v nasprotno smer. Eni so veliki in močni, drugi majhni in zanikrni, eni pisani, drugi rjavi ali rumeni. Niso pasemski psi, pač pa predniki pasme, ki ji kinološki svet pravi rodezijski grebenar.
Rodezijski grebenar je edina priznana pasma psov z juga Afrike in hkrati najbolj izrazit pričevalec o burnih in za afriško prebivalstvo krvavih in tragičnih časih velikih odkritij, pokristjanjevanja, kolonizacij, prevlade belega človeka nad Afričanom, ki je bil potisnjen najprej na obrobje, potem pa razglašen za manjvrednega in zavrženega. Prostranstva, na katerih so beli priseljenci ustvarili rodezijskega grebenarja, so bile po belsko gledano najbolj razvite, zelo dolgo tudi najbogatejše države Črne celine. Južnoafriška republika in obe Rodeziji, Severna in Južna, so bile pravi raj za belca, ki se je priklatil iz svoje evropske revščine (bogatim ljudem ni bilo nikoli treba hoditi niti v Ameriko, kaj šele v Afriko!) in si ponavadi v kratkem času ustvaril pravo bogastvo v krajih, kjer so mu domorodci garali kot črne živine, da se je gospod lahko klatil naokrog in se igral lov na leve in drugo visoko divjad.