|
|
| |
|
|
Dva začetka sta zapisana v zgodovini psa z juga Francije, ki so mu stoletja dolgo rekli akvitanski pes, zadnjih sto let pa se ga drži ime bordojska doga. Prvi začetek sega zelo zelo daleč v preteklost, morda nekaj tisoč let, zagotovo pa v čase rimskega imperija, drugi pa v sedemdeseta leta dvajsetega stoletja, ko so pasmo uradno in mednarodno priznali. Šele hollywoodski filmi in še bolj televizijske reklame zadnjih let pa so storili, da je bordojec osvojil svet, vse celine, in da mu celo grozi, da se bo zaradi prevelike in nenadzorovane produkcije izrodil.
Dogue de Bordeaux ali bordojska doga je ena izmed tistih pasjih pasem, ki ji strokovnjaki že od nekdaj iščejo prednike med psi, ki so prišli morda iz daljne Azije, denimo iz Tibeta, pa med psi, ki so jih rimske legije vodile na osvajanja na sever, na vzhod in na zahod Evrope, tudi med psi, ki so morda s Feničani prišli na evropski zahod že pred Rimljani, ali pa med psi, ki so na begu pred Huni morda prišli z indoevropskim ljudstvom Alanov (ali Alantov) z azijskih širjav med Uralom in Kavkazom in so se naposled naselili na jugu Francije in severu Španije. V petem stoletju naj bi Alani izginili in se izgubili med drugimi ljudstvi, psi pa naj bi ostali. Katera izmed različic o nastanku bordojcev je prava, bo morda kdaj jasno, morda pa tudi ne. V Franciji in na severu Španije so vsekakor našli okostja težkih psov, ki pa vsekakor segajo v čas pred prihodom Alanov, za katerimi je ostalo ime za pse. Po špansko in tudi po italijansko ime alano še vedno velja tudi za nemške doge, ne samo za španske.
 |
|
|
|
|
|